7. maj 2005
Najavljamo izid knjige Mitje Močnika "KOMENSKI KRAS 1914-1918"

Knjižni prvenec našega člana Mitje Močnika bo predvidoma izšel 16. maja 2005 pri Založbi Karantanija. Knjiga bo imela 178 strani in okrog 200 črnobelih fotografij, trda vezava, naklada 1500 izvdov.

Beseda avtorja:

V zadnjih letih je mnogo piscev in zgodovinarjev seglo po peresu in napisalo več knjig in brošur o dogodkih primorske v prvi svetovni vojni na jugozahodnem bojišču imenovanem SOŠKA FRONTA.

Z večletnim zanimanjem in raziskovanjem frontnega območja in njegovega zaledja, me je v zadnjih letih posebno pritegnil Komenski Kras, saj o tem delu še posebej o komenski občini zasledimo v knjigah precej manj zapisov kot o drugih področjih kot so npr.: Goriško in Tolminsko mostišče, kobariški in bovški predel.

Tudi samo bojišče na Krasu je omenjeno precej okoli Opatjega Sela, Kostanjevice, Hudega loga, Korit, itd. Za nemoten potek spopada na frontni črti pa je moralo biti odlično in vrhunsko organizirano zaledno oskrbovanje. Kaj se je dogajalo nekaj kilometrov za fronto sem skušal s pomočjo raznih virov in raziskav današnjih ostankov strniti na papir in bralcu prikazati kako je bila za tedanji čas organizirana zaledna služba avstro - ogrske armade na Komenskem Krasu, še posebej Komen z okolico, ki je bil tedaj vojaško zaprto področje.

V današnjem času lahko popotnik med sprehodom po Kraških kotanjah opazi ostanke takratne ozkotirne železnice, vodovoda, barak, skladišč in drugih objektov zgrajenih za vojaško uporabo. Najpogostejši in najvidnejši spomin in opomin na nesmiselno morijo raznih narodov v krvavih dogodkih Soške fronte pa so vojaška pokopališča več tisoč padlih branilcev in napadalcev in se nahajajo v skoraj vsaki kraški vasici ali v njeni bližini. Tudi usoda Kraševcev ni bila s cvetjem postlana, saj jih je večina odšlo v begunstvo širom po avstro-ogrski monarhiji, možje in fantje so bili vpoklicani pod orožje, nekaj prebivalcev pa je tragično izgubilo življenje med obstreljevanjem kraških vasic.

Po končani vojni, ko se je večina kraških beguncev vrnila na domove, so z izmučenimi in obolelimi očmi videli podrta, požgana in izropana domača ognjišča, večina vasi je bila popolnoma uničenih, polja, njive, travniki, gozdovi in trte so uničile granate in vojaščina, ali pa so zanemarjena in zapuščena čakala na ponovno oživitev. Kraševci so se mogli z vso voljo in zavestjo spoprijeti z revščino in bedo, ki jo je zapustilo vojno razdejanje. Zgradili in obnovili  so novi  Kras kakršen je danes.

                                                                                                 Mitja Močnik  

 Spremna beseda:  

Knjigi na pot

Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo višji vodnik Mitja Močnik, poklicni vojak Slovenske vojske, napisal tudi knjigo. V malo manj kot desetletju in pol se je zvrstilo toliko njegovih člankov s tematiko soškega bojišča v 1. svetovni vojni, da je knjiga samo naravni vrhunec njegovega publicističnega dela. S predstavitvami posameznosti iz obdobja 1914 – 18 je bogatil zlasti list Slovenska vojska, Vojnozgodovinski zbornik Vojnega muzeja v Logatcu in glasilo ljubiteljev in preučevalcev soškega bojišča Na fronti. Dotikal se je predvsem tem, ki so jih drugi puščali na obrobju ali se jim popolnoma izogibali, saj mnogi ubirajo najlažjo pot, da za današnjo rabo prirejajo stare časopisne in propagandne članke.

Višji vodnik Mitja Močnik je pri svojem delu popolnoma drugačen. Njegovo pisanje temelji predvsem na lastnih spoznanjih, naj se ta nanašajo na samo vojskovanje, na oborožitev in opremo ali na drobne vojaške predmete, ki na svoj način pripovedujejo o neštetih človeških usodah že zdavnaj pozabljenih vojakov in vseh drugih, ki jih je vojna zajela v svoj vrtinec. Takšna je tudi njegova knjiga, s katero predstavlja 1. svetovno vojno na območju Komenskega Krasa. Naj je bil še tako blizu bojišča, je vendarle ostal v zaledju za bojnimi črtami. Toda vojna je še kako segla tudi tako daleč. Vasi so preplavili vojaki, italijanski topovi so rušili hiše drugo za drugo, domači ljudje so večinoma morali v daljna begunska taborišča. Med tem pa so se v vedno novih italijanskih ofenzivah, ko je Italija za vsako ceno hotela zemljo, ki nikoli ni bila njena,  vasi spreminjale v ruševine in velika pokopališča. Nešteto vojakov je umrlo prav v vaseh za bojnimi črtami. Njihova pokopališča so na številnih fotografijah, ki bogatijo knjigo. Tudi tisti, ki poznamo muzej v Vipavi, nismo mogli slutiti, da ima višji vodnik Mitja Močnik tudi tako bogato zbirko fotografij. Zaradi njih ima ta knjiga še posebno veljavo.

Mitja Močnik kot zbiralec, preučevalec in pisec prenaša v naš čas, kar bi drugače ostalo prepuščeno pozabi. Tudi zato sta njegova zbirka, ki je razstavljena v vojašnici Slovenske vojske v Vipavi, in ta knjiga nekaj posebnega in izjemno bogatega. Poleg tega sta predvsem spomenik neštetim čisto običajnim vojakom brez bleščečih činov in imenitnih nazivov. Ti so bili in so nam, Slovencem, tudi najbližji. Naši predniki so bili vedno predvsem dovolj dobri za to, da so kot anonimno množica prelivali kri za tuje gospodarje in pod tujimi generali. Samo takšna in nič drugačna je bila za naše ljudi tudi 1. svetovna vojna.

Zase in za svoj narod je vzel slovenski vojak orožje v roke samo v času kmečkih vojn in uporov, v bojih proti napadalcem iz Turčije, v novejši zgodovini pa v prvi slovenski vojski 1918 – 19, med narodnoosvobodilnim bojem 1941 – 45 in pri obrambi samostojnosti in neodvisnosti naše domovine leta 1991. Eden izmed tistih slovenskih vojakov, ki so našo svobodo branili za ceno lastnega življenja, je bil tudi Mitja Močnik. Ta del njegove življenjske poti pomaga razumeti tudi njegov odnos do vojn, vojskovanja in do domovine. Ni bil samo eden izmed mnogih, pač pa pripadnik znamenite posebne bojne skupine tedanjega majorja Srečka Lisjaka. Eden izmed tistih devetih, ki so upali sami napasti okoli sto vojakov JLA in njihove tanke na mejnem prehodu v Rožni dolini. To je bilo herojstvo brez primere. Enako uspešno so svoje bojne dolžnosti opravili pri Novi vasi in zato je specialna bojna skupina majorja Lisjaka kot edina v Sloveniji dobila najvišje odlikovanje, bojni častni znak TO, vsak pripadnik skupine pa medaljo za hrabrost.

Ko Mitja Močnik piše o vojni, ve, o čem piše. Ko predstavlja smrtonosno govorico orožja, jo pozna iz lastne izkušnje. Ko govori o hrabrosti, jo razume kot svoje spoznanje. Zato je Mitja Močnik avtor, ki mu je mogoče verjeti in vanj zaupati.

Ta knjiga je njegova prva, zanesljivo pa ne zadnja!

                                                                                           Janez J. Švajncer

                                                                                                brigadir v p.