31. avgust 2012
S SOŠKO FRONTO V DOLOMITE

S SOŠKO FRONTO V DOLOMITE,  31. 8. – 1. 9. 2012

Okvirni program ogleda Dolomitov:
1.dan:
Zbirališče izletnikov v petek, 31. 8. 2012 ob 4.50 uri, na avtobusni postaji v Novi Gorici.
Odhod avtobusa iz Nove Gorice ob 5.uri, vožnja po italijanskih avtocestah mimo Benetk do izhodišča Malga Ciapella v Dolomitih: vzpon s kabinsko žičnico na Marmolado (3343 m), ogled muzejske zbirke na postaji žičnice Punta Serauta (3069) in bližnjega muzeja na prostem. Vožnja z žičnico na »vrh« Punta Rocca (3309 m). Povratek z žičnico na izhodišče. Namestitev v hotelu, večerja in nočitev.
2.dan:
Po zajtrku vožnja do izhodišča Passo Falzarego (2105 m): vzpon s kabinsko žičnico na Lagazuoi, do višine 2762 m, ogled muzeja na prostem, povratek na izhodišče. Ogled muzeja v nekdanji avstro-ogrski trdnjavi Forte tre Sassi. Sledi povratek proti domu. Prihod v Novo Gorico je predviden v poznih večernih urah.
V primeru neprimernega vremena bomo program sproti prilagodili trenutnim vremenskim razmeram.
Opozarjamo vas, da sta oba hriba zelo visoka in da na obeh lahko tudi sredi poletja vladajo zimske razmere. Na vrhu Punta Rocca pa bomo stopili tudi na ledenik.
Zato imejte obvezno s seboj primerna oblačila in obutev!

ČAS IZLETA:  2 dni, petek 31. 8. – 1. 9. 2012

Cena izleta: 105 € - člani, 115 € - nečlani

Cena vključuje vse skupne aktivnosti izletnikov - prevoz s turističnim avtobusom, prenočevanje na bazi polpenziona, prevoze s kabinskimi žičnicami na Marmolado in Lagzuoi, vstopnine v muzeje, malico iz skupnega lonca ter vodenje izleta. Izlet vodi Renato Podbersič.
 
Predplačilo za izlet - 50 € (za osebo), prosimo vas, da to storite čim prej (najkasneje 30 dni pred odhodom). Potrebni podatki za nakazilo: DRUŠTVO SOŠKA FRONTA NOVA GORICA, Ul. Nikole Tesle 19, 5290 ŠEMPETER, Transakcijski račun št.: 02241-0087904694 NLB Nova Gorica , namen: Izlet  DSF

Informacije : David - 041 541 868  ali  depipan@yahoo.com

Reportaža z izleta: 

Pisal se je 31. avgust 2012, ko je nabito poln avtobus s "soškofrontno navdušenci", ob 5.00 zjutraj iz Nove Gorice krenil na pot. Kljub zgodnji jutranji uri in ne najboljši vremenski napovedi, je bilo vzdušje med potniki naravnost fantastično. Dobra družba in jutranja zaspanost so prispevali, da je vožnja v osrčje Dolomitov minevala kar se da hitro. Predviden program izleta (petek Marmolata, sobota Lagazuoi) smo bili zaradi vremenske napovedi primorani obrniti, vendar se je že kmalu izkazala naša odločitev za edino pravilno. Našega poglavitnega cilja, Marmolate, v petek namreč sploh nebi mogli osvojiti, saj kabinska žičnica nanjo zaradi neprimernega vremena sploh ni vozila. Ja, kaj hočemo, celo poletje toplo sončno vreme, potem pa ravno na izbrani dan dež, no ja nad 2700m sneg;
Torej, petek Piccolo Lagazuoi, sobota Marmolata! Ni bilo druge in ni nam bilo žal.
Nekaj čez 9. uro je naš avtobus ustavil na prelazu Passo Falzarego,... dež. A dež nas ni spravil v slabo voljo, resda ni obljubljal veličastnega razgleda po okoliških gorah, a žičnica na Piccolo Lagazuoi je vozila! Torej gremo.



In smo šli. Nekateri prvič, nekateri drugič, za nekatere pa je bilo to že rutina. Tisti ki so šli prvič, so glasno komentirali, da Gardaland ni nič v primerjavi s tem a tisti čudni občutki so tudi pri njih hitro minili, in v kabini je hitro prevladalo veselo razpoloženje. Da je bila že itak kratka vožnja še krajša, pa so prispevali panoji v kabini, na katerih je bila lepo razložena minska vojna, ki se je odvijala prav na prepadni steni prek katere smo se peljali. Na vrhnji postaji žičnice nas je pozdravil leden dež in seveda pogled "tja dol" od koder smo prišli.




Hitro v kočo, na toplo in čaj. No ja, nekateri na čaj, nekateri na kaj drugega. Kljub ledenemu dežju je hitro padla odločitev, da se poskusi osvojiti cca 15 minut oddaljeni vrh. Vodenje te ekspedicije je prevzel kolega David, in tistim, ki so se je udeležili (nekateri smo raje ostali na suhem) ni bilo žal. Že kmalu po njihovem povratku, pa se nas je "oni, ki je bil še višje od nas" usmilil in zaprl ventil in delno odgrnil oblake... Odkril se nam je fantastičen pogled na okoliško gorovje, med katerimi so se prepletale meglice in oblaki. Razgled je ponujal nekaj čarobnega. In seveda smo ponujeno priložnost takoj izkoristili za nekaj gasilskih. In ker smo bili zopet vsi na kupu, smo ponovno angažirali Davida, da nam je obrazložil potek fronte in vojnih dogodkov v bližnji okolici. Žal nam spolzko skalovje ni omogočalo, da bi si ogledali celoten muzej na prostem, a smo bili kljub temu z videnim zadovoljni. Počasi je bilo treba ponovno v dolino, saj je vsem že od daleč dišal Zoranov bograč.





Malico, oziroma kar kosilo, saj so pripadnice nežnega spola poskrbele tudi za dobro zalogo raznih slaščic, smo s slastjo pojedli, pa čeprav "po kavbojsko", na parkirišču.




Kakih 100m daleč smo v megli bolj slutili kot videli naš naslednji cilj, avstro-ogrsko trdnjavo Forte Tre Sassi. Dobro podkrepljeni so se odpravili do nje, saj nas je močno mikal muzej, ki je na ogled v njenih prostorih. Dobri dve uri, kolikor smo si vzeli za ogled zanimive razstave, z obilico lepih, in tudi redkih eksponatov je hitro minil. Nekatere so pritegnili lepo ohranjeni primerki bajonetov, druge konzerve, tretje obilica nemških križcev... baje da med čutaricami ni bilo nič posebnega, šrapnel 305-ke v preseku, pa je požel kar nekaj občudovanja. Aha, da ne pozabim, tudi nasajen "bovški" buzdovan je tam. Družbo sta nam delala tudi brata Orsi oblečena v uniforme avstrijskih gorskih enot. Skratka muzej vreden ogleda! Še skok na kavico v bližnji bar in že je napočila ura za spust v dolino.










Med spuščanjem po fantastično speljani serpentinasti gorski cesti smo se ustavili tudi pri vojaškem pokopališču na Pian dei Salesei, kjer počivajo posmrtni ostanki vojakov, ki so bili preneseni iz vojaških pokopališč na območju Col di Lane in Marmolade.





In že je napočila ura, da se zapeljemo v Malgo Ciapela, kjer je tudi spodnja postaja kabinske žičnice na Marmolado, ob kateri smo imeli naš hotel. Hvala Vinkotu, namestitev je bila res udobna. Urice pred večerjo pa so nekateri izkoristili tudi za skok v savno, drugi za klepet, tretji za spanec... Tiste, ki smo pa bili v odboru za organizacijo izleta, pa so nas skrbele vremenske razmere, ki so sicer za soboto obetale izboljšanje, nihče pa nam ni znal povedati, če bo žičnica vozila... in smo že nervozno pripravljali plan "B". Po okusni večerji je sledilo druženje do poznih ur, ko nas je bolj ali manj utrujene premagal spanec.
Tisti bolj nestrpni smo že ob 6. zjutraj radovedno pogledovali proti nebu, ki je nekoliko razprlo svoje oblake in obljubljalo lepši dan. In ko so zaposleni na žičnicah prišli na svoja delovna mesta, so nas razveselili z novico, "žičnica bo danes vozila, ne vemo pa še kakšne so snežne razmere na vrhu." Tako pomirjeni smo sedli k zajtrku, a kaj kmalu začudeno ugotovili, da zmanjkuje kruha. Nekateri s(m)o zato zajemali marmelado (ne Marmolado!) kar z žlico...
In prišla je težko pričakovana ura 9.00, ko je začela voziti žičnica. Pred "vzponom" smo pred hotelom na Tadejevo pobudo posneli še par gasilskih. A nas je vleklo "tja dol" k postaji žičnice, da se čim prej povzpnemo "tja gor".





Polni pričakovanj smo se nagnetli v kabino, v kateri je bilo dovolj prostora za cel avtobus potnikov, in čakali trenutka, ko se je zadeva začela vzpenjati proti prvi postaji, ki smo jo gledali visoko nad nami. Mirna in zelo panoramska vožnja ob Marmoladini jugovzhodni steni je hitro minila.





Presedli smo v drugo kabino, in kmalu nas je na vmesnem stebru lepo zazibalo. In spomnil sem se mojega prvega zibanja na tem mestu, ko me je med uživanjem v panorami sunek presenetil in sem po pripovedovanju prisotnih spreminjal barve v zeleno belih odtenkih... in malo je manjkalo, da bi pristal na tleh. Takrat sem bil namreč v obleki avstro-ogrskega vojaka, z vso mogočo visokogorsko opremo na sebi, in z "dežurnim krivcem" drsečimi okovanimi čevlji. Dejansko pa sem bil krivec kar sam, ker sem gledal naokrog in se nisem držal.
Iz spominov me je predramil lažji tresljaj, prispeli smo na Serauto, kjer so nas oblaki kmalu postavili na trdna tla. S panoramskim razgledom na vrhu ne bo nič. Pravzaprav naš cilj niti ni bil panoramski razgled iz najvišje ploščadi v Dolomitih, temveč ogled muzeja na Serauti. In ko smo na to postajo prispeli, smo se zgrnili v muzej. Zunaj pa megla in sveži sneg, ki sta z združenimi močmi preprečevala, da bi si ogledali muzej na prostem, ali pa vsaj v živo videli območje znamenitega ledenega mesta in Forcelle "V". A ob ogledu muzeja in fantastičnih eksponatov, ki so v njem razstavljeni, velik del jih je bil najdenih na območju Marmolade, smo na slabo vreme hitro pozabili. Eksponati iz večnega ledu, mize, klopi, časopisi, knjige, pisma... deli opreme in uniform, so hitro poskrbeli zato, da smo se razkropili po celotnem muzeju in za kakšno organizirano vodenje, oziroma obrazložitev dogodkov ni bilo več možnosti.






Po ogledu muzeja je nekaterim zadišal čaj iz restavracije, večina pa se nas je odločila za vzpon do zadnje postaje na Punti Rocca.
Ko smo izstopili iz kabine smo se povzpeli na že omenjeno razgledno ploščad, ki pa nam je komajda nudila razgled do vznožja objekta, kaj več so nam preprečevali megla in oblaki, ter seveda sveže zapadlih 10-15cm snega, ki so ga oblaki še vedno pridno pošiljali. Pisal se je 1. september, mi smo pa uživali v snežnih radostih. Marsikomu je spomin poletel le malce nazaj, ko smo se doma v poletni suši in pripeki, še sredi avgusta potili pri 35 stopinjah... Sveže zapadli sneg nam ni preprečil, da bi stopili tudi na trdna tla. Volnene kape čez ušesa, nekateri tudi rokavice, pa je šlo... Tisti leseni štrclji, ki so kukali izpod snega (in ledu) tik ob stopnicah, ki vodijo na začetek smučišča, so bili preveč vabljivi. Če se ja ta "podvig" splačal, ne vem, zagotovo pa je bil za marsikoga občutek, da je lahko v živo prijel za klop v "še stoječi" avstro-ogrski leseni vojaški baraki nepozabljiv! Žal so tiste barake v času, ko so urejali smučišče požagali nekje v višini miz, saj so postale v času, ko se je led toliko stopil, da so iz njega pokukale, moteče za smučarje. Prav zaradi tega, pa danes lahko občudujemo in preučujemo način gradnje in tudi izolacije teh lesenih barak, ki so bile postavljene v ledeniških rovih. Na zunanji strani čez lesene deske pribita katranska lepenka, na notranji običajna debela lepenka, v pregradnih stenah pa slama ali lesna volna. Žal smo vse to ob našem obisku le slutili, saj je marsikaj prekrival sveži sneg.




Prikrajšani za razgled, a kljub temu več kot zadovoljni z videnim smo se vrnili v kabino. A kaj ko se je ta "vzpon" po stopnišču iz smučišča do kabine, kljub naši spočitosti, izkazal za sila napornega. Nadmorska višina 3200 je pokazala svoje zobe!
Na postaji Serauta smo se ponovno združili, in v preddverju muzeja z zanimanjem prisluhnili odlomkom iz dnevnika tržaškega Slovenca, aktivnega nadporočnika Stanislava Dekleve poveljnika 3. stotnije III. polka tirolskih cesarskih strelcev, ki se je v obdobju med avgustom 1916 in novembrom 1917 bojeval na območju Marmoladinega ledenika. Ponovnega ogleda muzeja se ni nihče branil in spet smo okupirali cel muzej. Ob 13. uri pa nas je dežurni alpin, opozoril, da je čas za opoldanski enourni odmor, in da v tem času muzej zaprejo. Tako se je tudi naš čas na Marmoladi iztekel, in ni nam ostalo drugega, kot se spustiti v dolino. Pravzaprav nas v to ni bilo težko prepričati, saj je večini že pošteno krulilo v želodčkih. V avtobusu pa so nas čakale same domače dobrote, razni salami, siri, pecivo...
Ker smo bili še vsi polni vtisov, siti, predvsem pa nam je čas ostajal, nas ni bilo težko prepričati, da se ponovno povzpnemo na prelaz Falzarego in si ga ogledamo v lepši luči. Kratko pavzo je marsikdo izkoristil za kratek ogled zanimivosti na prelazu, kar nam je bilo prvega dne, ob našem prihodu, zaradi dežja onemogočeno.




A prekmalu smo morali naprej, oziroma ponovno navzdol proti Cortini d'Ampezzo,



potem pa ponovno navzgor proti jezeru Lago di Misurina, kjer nas je lani pošteno opralo, letos pa, kot da bi se nam hotelo vreme oddolžiti za lanski naliv, je prenehalo deževati le pol ure pred našim prihodom in pogreli so nas prijetni sončni žarki. Mudilo se nam ni nikamor, vreme je bilo prijetno in vzeli smo si čas za čisto pravi dopustniški počitek in užitek.



A tudi ta urica je hitro minila, treba je bilo proti domu, saj nas je čakal še lep del poti.
A vseeno smo si v Forni di Sopra vzeli čas še za popoldansko malico, saj smo bili še vedno dobro založeni... potem pa smo prijetno utrujeni, pot nadaljevali proti domu.




Hvala Renatu za fantastično vodenje, in seveda tudi vsem ostalim, ki s(m)o na kakršen koli način poskrbeli, da je naš letošnji izlet Društva soška fronta uspel v najboljši možni meri. Družba in vzdušje je bilo, kot vedno, enkratno!

Vremensko varnejši plan "B" ki je nedvomno tudi zanimiv, pa bomo skupaj raje okusili kdaj drugič.